Carawing
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.06. 2014, 15:31
Prispevkov: 2
|
 Objavljeno: 06 Jun 2014 15:54 Naslov sporočila: Prolog |
 |
|
Kaktorus se je zbudil, kot vsako drugo jutro in se odpravil na lov, za kosilo. Čez noč se mu je v past ujela srna. Bil je zelo srečen, saj bo končno imel denar za kaj več, kot njemu neužitne gobe, pri katerih se vsakič drugič zastrupi. Ker je bil tako vesel, ni preveril niti ostalih pasti, niti ponovno nastavil pasti, v katero se je tokrat ujela srna. Tako je šel v vas, da bi srno prodal. Srna se je ves čas upirala, saj je Kaktorus srno navsezadnje le ohrnail pri življenju, da bi zaslužil več. Pravzaprav je Kaktorus iz dna srca sovražil mučiti živali, a ni imel izbire, saj je bil prereven da bi si mogel privoščiti tvegati svoje življenje na tak način. Med tekanjem v vas, je sanjaril da si bo morda kupil celo lok, ali boljši nož. A tudi če bi si kupil bolji nož, bi starega obdržal, saj je bila to edina očetova zapuščina, ki jo je imel. Imel je le občasne spomine na očeta, ki so bili zelo bežni.
Na trgu, je Kaktorus zagledal osebo, ki jo je pravzaprav prvič videl. Oseba je izgledala tako, kakor da bi bila popolnoma drugačna oseba zamaskirana v čim bolj normalno osebo. Oseba je imela rahlo bled obraz, kar je Kaktorusa res zelo presenetilo. Odločil se je, da ga bo ogovoril. Osebi se je videlo, da ni od tod, saj je imela oseba nekaj težav z govorom. Kaktorus ni mogel ugotoviti če ima oseba govorno težavo, ali ima težavo z jezikom. Kaktorus je kajkmalu ugotovil, da je oseba zelo izkušena. Kaktorusa je zelo zanimala njegova oprava, saj je naposled oseba le prišla iz daljnih krajev, a ni mogel ker je bila oseba pokrita z temnim plaščem. Iz neznanega razloga, je Kaktorus pozabil ves pogovor, do neke točke. Kaktorus ni vedel kaj je pozabil, a čutil je, da je pozabil nekaj pomembnega, ter da se je v popolni vednosti strinjal za pozabo pogovora.
Kaktorus se je spomnil dialoga po tem, ko je oseba snela kapuco, da je Kaktorus opazil njene poteze in osebino dokaj dolgo sivo brado. Oseba je rekla: "Ime mi je Canpar, vodil te bom do dežele, ki je meni rodna. Zdaj je bistveno, da moraš kupiti zvitek, ki ga dam ti za srno, ki si jo ulovil. Ta zvitek, naglas preberi in doma. Stvari tej se izogniti nemoreš, saj bistvena je za narod moj, in tvoj." Po teh besedah, je Canpar izpuhtel.
Kaktorus je bil popolnoma zbegan in ni mogel verjeti stvarem, ki so se ravnokar zgodile, oziroma ni želel verjeti, saj je slutil, da če je to res, da se mu bo življenje popolnoma spremenilo, česar ni želel, saj je bil zadovoljen z življenjem, ki ga je dosedaj živel.
Prišel je domov in krepko obžaloval kupčijo, saj ni dobil niti hrane niti boljše opreme za lov. Iz principa ni hotel odpreti zvitka, čeprav ga je zelo zanimal. Spet je šel v gozd in znova preveril pasti, saj je bil zelo lačen. Spomnil se je, da mora tudi obnoviti past, kjer se je ujela srna. Prišel je do kraja pasti in ugotovil, da je bila past veliko premajhna, da bi se v njej lahko ujela srna. Na misel mu je prišla absurbna misel, da je Canpar nekako porvzročil ta ulov. Bolj ko je o tem razmišlal, bolj je bil zbegan.
Kaktorus je z lakoto šel preverit še ostale pasti. Zelo je bil presenečen, saj so bile vse pasti prazne, česar ni bil vajen, saj je ponavadi ulovil vsaj kakšnega zajca na dan, če ne dva, ampak te tri dni ni ulovil nič drugega, kot tisto usodno srno.
Ni mu preostalo drugega, kot da odpre zvitek in upa da bo tako dobil v njemu neznanem načinu hrano. Kaktorusu se je že zdelo vse zaman. Lačen je bil, ter vedno težje je razmišlal.
Prišel je spet domov in začel odpirati zvitek.
str.5 |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
